KDO SMO?

Gregor Pecan

GREGOR PEČAN

PREDSEDNIK od 19. marca 2015

Rojen l. 1962 v Ljubljani. Obiskoval je celodnevno osnovno šolo na Dobrovi pri Ljubljani, nato pa Gimnazijo Vič, kjer je l. 1981 maturiral. Po opravljeni vojaški obveznosti je diplomiral iz elektrotehnike, smer elektroenergetika. Po študiju je opravil pedagoško-andragoško dokvalifikacijo in se zaposlil na srednji šoli kot profesor strokovnih predmetov s področja elektrotehnike, poučeval pa je tudi matematiko na vseh nivojih srednješolskega izobraževanja, od maturitetnih oddelkov do prilagojenega programa. V osnovno šolo je presedlal l. 2001. Poučeval je tehnično vzgojo, predmete iz računalništva in bil ROID. Ravnatelj je od l. 2006, na Osnovni šoli Janka Modra, Dol pri Ljubljani.
Je človek številnih hobijev, med katerimi je potrebno izpostaviti predvsem šport, branje, obiskovanje gledališča in koncertov ter vodenje. Prisega na zdravo pamet, čeprav so pogoste trditve, da je pri nas že izumrla. Kot predsednik ima namen delovati zlasti na povečanju enotnosti članstva in prepoznavnosti Združenja ravnateljev, kar bo slej-ko-prej prineslo izboljšanje na področju statusa ravnatelja.

USMERITEV DELOVANJA ZR 2015–2019

e-pošta: gregor.pecan@guest.arnes.si

milan rejc maj 2012

MILAN REJC

PREDSEDNIK od 18. maja 2012 do 19. marca 2015

Rodil se je 29. avgusta 1955 na Jesenicah. Srednjo šolo je obiskoval na Jesenicah. Študij je nadaljeval na Pedagoški akademiji v Ljubljani in postal predmetni učitelj tehnične vzgoje in fizike. Na Fakulteti za organizacijske vede je študij zaključil leta 2003 kot univerzitetni diplomirani organizator. Svojo poklicno kariero je pričel leta 1978 kot učitelj. Posebej aktivno se je v prvih letih poklicne kariere posvečal delu na področju uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije ter računalniškim komunikacijam, kasneje pa različnim oblikam projektnega dela v šolah, v zadnjih letih predvsem na področju uvajanja fleksibilnega predmetnika. Od leta 1987 je ravnatelj Osnovne šole Gorje. Vrsto let je aktivno deloval v Združenju ravnateljev, kjer je bil zadnjih šest let podpredsednik. V lokalni skupnosti je poleg drugih aktivnosti deloval v nadzornem odboru in dva mandata kot član odbora za družbene dejavnosti. Prosti čas namenja športu, rad teče, smuča, igra tenis in kolesari. Je poročen, z ženo Zlato imata tri sinove. Prisega na rek »Kjer je volja, tam je pot«. Osnovna šola Gorje, Zgornje Gorje 44a, 4247 Zgornje Gorje

e-pošta: milan.rejc@guest.arnes.si

dusan zagorc za splet

DUŠAN ZAGORC

VRŠILEC DOLŽNOSTI PREDSEDNIKA, od 4. aprila 2012 do 18. maja 2012

Dušan Zagorc se je rodil 28. 2. 1952. Od leta 1990 je ravnatelj osnovne šole v Gornji Radgoni. Je član številnih strokovnih organizacij: Klub PAC Murska sobota, Regionalni center za tehnično kulturo Murska Sobota, Območno združenje VVS Gornja Radgona, OZ RKS Gornja Radgona, Društvo prijateljev mladine Gornja Radgona. Sodeloval je v številnih projektih kot so: Podjetništvo v osnovni šoli, Čezmejno sodelovanje, Projekt prireditve v Gornji Radgoni: Vstop Slovenije v EU, Mednarodni maraton Treh src v Radencih, Vodja projekta Zdrava šola in Raziskovalna šola. Sodeluje v številnih aktivnostih v lokalni skupnosti. Dolgoletni član Občinskega sveta Gornja Radgona, 8 let tudi podžupan, odgovoren za družbene dejavnosti. Od leta 2011 je tudi podpredsednik odbora za nagrade v šolstvu. Dušan Zagorc je podpredsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva od leta 2005. Od 4. aprila 2012 je vršilec dolžnosti predsednika združenja. Osnovna šola Gornja Radgona, Prežihova ulica 1, 9250 Gornja Radgona tel: e-pošta: dusan.zagorc@guest.arnes.si


Alen Kofol

ALEN KOFOL

PREDSEDNIK ZA MANDATNO OBODOBJE 2011 – 2015, od 15. aprila 2011 do 4. aprila 2012

V petek, 15. aprila 2011, je vodenje Zduženja ravnateljev prevzel Alen Kofol, profesor defektologije, ravnatelj Osnovne šole Polde Stražišar na Jesenicah. Republiški odbor mu je zaželel uspešno delo. Alen Kofol Osnovna šola Poldeta Stražišarja Ulica Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice


OTON RAČEČIČ,

PREDSEDNIK ZA OBODOBJE 1998 – 2011

DESETLETJE PRETEKLOSTI, DESTLETJE PRIHODNOSTI

Ob neki priložnosti mi je pred več leti takratni minister za Šolstvo, znanost in šport dr. Slavko Gaber dejal, da bo Združenje ravnateljev veljalo toliko, kolikor bo veljalo v očeh samih ravnateljev. In če bo veljalo v ravnateljskih očeh veliko, bo toliko več veljalo navzven. Predsednik združenja do 15. 4. 2011. Oton Račečič ravnatelj OŠ Prebold, Graščinska 7, 3312 PREBOLD Potreba po samostojni organizaciji ravnateljev se je rodila prav zaradi želje po avtonomnem vplivanju na lastni položaj in vplivanju na oblikovanje osnovnošolskega sistema. Na srečanju ravnateljev slovenskih osnovnih šol leta 1991, takrat še v Opatiji, je bila sprožena pobuda o organiziranem združenju ravnateljev. Ta oblika naj bi nudila možnost ravnateljem za bolj aktivno sodelovanje pri oblikovanju šolske politike. Ideja je bila leta 1992 pravno formalno realizirana z ustanovitvijo Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev osnovnih šol Slovenije. Od samega začetka je bilo potrebno status Združenja ravnateljev, v katerem so bili prvotno tudi pomočniki ravnateljev, dvigniti in ga pripeljati na nivo prepoznavnosti. Ne samo na izobraževalnem področju, ampak tudi širše v slovenski družbi. Ker so ravnatelji podpirali Združenje in mu dajali pomen, se je s širjenjem dejavnosti in z nekaterimi akcijami zgodilo, da smo bili zelo opaženi. Pokazali smo, da nismo majhna celica individualistov, ki ždi na lovorikah lastnih ambicij v vrtičku posameznega šolskega okolja, ampak da smo pomemben del v segmentu vzgojno izobraževalnega sistema. Nismo samo spali in se valjali v samozadostnosti osebnih ambicij, ugotovili smo, da z aktivnim poseganjem v različna področja lahko vplivamo na šolstvo kot sistem, na naš ravnateljski status in na status Združenja kot celote. Kot konstruktivna sredina in strokovna eminenca v osnovnošolskem izobraževanju, smo postali pomemben člen upoštevanja. Dejstvo je, da smo združeni postali pomembnejši in močnejši. Morda se te moči sami niti ne zavedamo dovolj. Prvi predsednik Združenja ravnateljev je postal ravnatelj Dušan Merc. Nasledil ga je ravnatelj Ervin Hojkar. Tretji predsednik Združenja je postal ravnatelj Oton Račečič.

KAJ SMO STORILI V DESETLETJU DELOVANJA, DA SE JE STATUS ZDRUŽENJA IN RAVNATELJEV UTRDIL

Predvsem smo v načelu sledili programskim smernicam, ki smo jih sprejeli. To pomeni, da smo utrjevali status Združenja kot celote, se borili za status ravnatelja na osnovnem nivoju izobraževanja, se veliko dogovarjali, medsebojno informirali, sodelovali, nudili pravno pomoč in pridobivali člane. Poleg tega smo se zelo angažirali na strokovnem področju, kjer smo vedno želeli vplivati na odločitve šolskih oblasti, kjer smo pretresali posamezne zahteve, dajali pripombe in s svojimi pogledi spreminjali posamezne segmente v zakonodaji in v delovanju osnovnošolskega sistema.

STATUS ZDRUŽENJA

Leta 1998 smo spremenili ime in pravila Združenja, ter se poimenovali Združenje ravnateljev osnovnih šol Slovenije. Ponovno smo izvedli postopek registracije ter postavili organizacijsko shemo, ki smo jo dosledno izvajali. Sestavili smo Republiški odbor, ki teritorialno pokriva celotno Slovenijo. Poleg ravnateljev osnovnih šol in šol s prilagojenim programom, so pristopili v Združenje tudi ravnatelji glasbenih šol. Postali smo prepoznavni v javnosti. Pojavljali smo se v časopisih, na televiziji, na radiu. Poleg tega nas je sprejel tedanji predsednik države Milan Kučan. Postali smo stalni člani zainteresirane javnosti pri Odboru za šolstvo, kulturo, znanost in šport pri DZ in DS in organizirali več srečanj z ministri in državnimi sekretarji, ki so vodili MŠZŠ ter sodelovali s šolskim inšpektoratom. Imamo predstavnika v svetu zavoda ŠR, v svetu zavoda CŠOD in v Programskem svetu za strokovno izobraževanje in spopolnjevanje. Bili smo prisotni na skupščinah SVIZ-a, na skupščinah Združenja ravnateljic in ravnateljev vrtcev, na skupščinah društva Ravnatelj srednjih šol in dijaških domov ter na drugih uradnih srečanjih. Ravnatelji smo sodelovali tudi v različnih skupinah na različnih ravneh in v različnih segmentih šolskega sistema. Finančno smo si pomagali med seboj tako, da smo največji vložek do sedaj namenili za pogorelo OŠ Podzemelj, pomagali pa smo tudi v nekaterih individualnih primerih. Leta 2000 smo začeli z nagrajevanjem ravnateljev, ki so bili na tem mestu več kot šest mandatov oziroma 24 let. Častna priznanja oz. nagrade Združenja za dolgoletno delo smo do sedaj podelili 27 ravnateljicam in ravnateljem. Odmeven učinek smo dosegli z uporom Združenja, ko smo nasprotovali nekaterim nelogičnim potezam takratnih predstavnikov na MŠZŠ. Ob tem nas je javnost bolje spoznala, nam prisluhnila, nas tudi podprla, saj smo pokazali moč in enotnost.

STATUS RAVNATELJA

Pomemben del naše usmeritve je bil sam status ravnatelja, ki smo ga želeli ohraniti oziroma izboljšati. Sam status ravnatelja na družbeni lestvici, kot položajni simbol, se je obdržal. To mesto je cenjeno in družbeno zelo izpostavljeno in prepoznavno. Ves čas pa smo se morali boriti za materialni status, za plačo. Zagovarjali smo usmeritev, da v nobenem primeru učiteljeva plača ne sme preseči ravnateljevo oziroma zagovarjali dohodkovno razmerje 2 proti 3 med učitelji in ravnatelji. Ob naših zahtevah smo vedno trčili v nasprotovanje uradnikov na MŠZŠ in v konfrontacijah in dokazovanju dosegali določene uspehe in neuspehe. In kaj smo naredili za status ravnateljev? Dosegli smo zakonsko podaljšanje mandata iz štirih na pet let in spremembo v ZOFVI, da se lahko imenuje ravnatelje z višješolsko izobrazbo po dveh pretečenih mandatih na mestu ravnatelja, kar je bil sicer precedens v sistemu. Prav tako smo dosegli razširitev Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v plačilne razrede, ki je razvrstil tudi ravnatelje po pretečenem mandatu v pripadajoči plačilni razred. S pomočjo MŠZŠ smo prepričali poslance o nesmotrnosti imenovanja ravnateljev s strani občinskih svetov. Dosegli smo bolj ugodno prerazporeditev koeficientov znotraj osnovne plače za ravnatelje v OŠ, v dogovoru s SVIZ tudi povišanje plače na račun dodatka za pedagoško vodenje v KP in s tem obdržali razmerje med učitelji in ravnatelji, kar je posledično pomenilo višjo osnovno plačo. In kaj nismo uspeli narediti za boljši položaj ravnateljev, pa smo želeli? Še vedno je materialno, gledano na ravni direktorjev in ravnateljev v izobraževanju, najnižji na lestvici osnovnošolski ravnatelj, kar je glede na kvaliteto dela v osnovnem izobraževanju nesprejemljivo. Nismo uspeli spremeniti individualne pogodbe oziroma vnesti nekaterih ugodnosti in sicer da se lahko ravnateljeva plača poveča zaradi opravljanja dejavnosti vrtca v šoli, zaradi opravil ob pripravi drugega, tretjega ali četrtega obroka šolskih kuhinj oziroma da se ravnatelju prizna delež od sredstev poslovanja najema šolskih prostorov in telovadnic. Bili smo nemočni pri zahtevah za razmejitev delovne uspešnosti in naziva za ravnatelje v osnovni plači, ob tem tudi ob zahtevah za višjo uvrstitev osnovnega količnika za direktorje in ravnatelje javnih zavodov in nismo dosegli spremembo ocene 0 na ocenjevalnem listu za določitev uspešnosti ravnateljev. Na podlagi razsodbe ustavnega sodišča smo izgubili pravico do regresa za leto 1998.

STROKOVNO DELO

Držali smo se naše programske usmeritve, da kot Združenje delujemo na strokovnem področju in ne zgolj na statusnem. Ob tem moram priznati, da smo več energije in časa porabili za strokovna vprašanja in smo se v določenem obdobju ukvarjali predvsem s spremembami in razlagami določenih pravil, ki so bila vnesena v šolski sistem in ne toliko sami s seboj. Veliko smo se ukvarjali s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v plačilne razrede in Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v nazive. V obeh primerih smo razčiščevali posamezna določila, dajali predloge in pobude za spremembe, pritiskali zaradi dolgih rokov razreševanja. Opozarjali smo na Odredbo o standardih in normativih ter dosegli dogovor z MŠZŠ o individualnem dogovarjanju pri odstopanjih od postavljenih normativov, opozarjali na probleme pri sistemizaciji in pri programu PIK. Vplivali smo na spremembe ZOFVI-a glede sprejemanja pomočnikov ravnateljev, napredovanja zaposlenih z višješolsko izobrazbo v naziv svetnik, vplivali na vnos odškodnine v zakonska določila. Opozarjali smo na višanje materialnih stroškov šol in vplivali na pravočasno spreminjanje kriterijev za te stroške, pridobili smo sredstva za zdravniške preglede delavcev in vsaj delno zadržali sredstva za nadomeščanje. Opozarjali smo na zakasnitve programa RO in s pritiski sprožili nadaljevanje tega programa. Dajali smo pobude in izpostavljali kritične točke pri uvajanju 9-letke v šolski prostor, kot so organizacija dela, urniki, izobraževanje strokovnih delavcev, financiranje v devetletki, nivojski pouk in izbirni predmeti. Naredili smo vzorec izračuna ur za zapolnjevanje delovne obveznosti za strokovne delavce na podlagi dni dopusta in se poskušali pogoditi s SVIZ. Ob tem smo dajali pobude za spremembe različnih pravilnikov. Trenutno najbolj aktualne pobude za spremembe se nanašajo na Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev in Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter na Pravilnik o varovanju osebnih podatkov za osnovnošolsko izobraževanje.

INFORMIRANJE

Za vse dejavnosti, ki smo jih opravljali, je bil potreben velik pretok informacij. Poleg tega pa tudi veliko medsebojnega dogovarjanja, izmenjave mnenj in stališč. V zadnjih letih sta bila vsaj dva sklica članov na leto; spomladi na Bledu in jeseni v Portorožu. Vse to smo usklajevali na sestankih Republiškega odbora (RO) Združenja, ki je deloval najprej na direktnih sklicih članov RO, kasneje pa tudi preko elektronske pošte in na dopisnih sejah. V teh letih smo opravili povprečno šest sestankov RO na leto. Vzpodbudno je zaživela e-pošta, ki je postala hitra in učinkovita ter hkrati nepogrešljiv del medsebojnega obveščanja. V zadnjih dveh letih se poslužujemo te pošte tudi za obveščanje vseh članov Združenja. Imeli smo spletno stran Združenja, ki pa ni prav zaživela. Pomembne informacije so se prenašale preko medijev, največ v Šolskih razgledih. V tem obdobju smo organizirali eno tiskovno konferenco, ki je bila glede na problematiko odmevna. Dejstvo je, da se situacija že obrača in sicer tako, da nam ni več potrebno iskati medije, ampak mediji poiščejo nas.

KAJ LAHKO PRIČAKUJEMO V NASLEDNJEM OBDOBJU

Delo Združenja mora ostati na sedanjih uspešnih tirnicah in zazrto v naprej. Pred nami je namreč najpomembnejše obdobje, tako na strokovni kot statusni ravni, ki bo določilo ravnateljev položaj v prihodnosti. Na strokovni ravni je v tem času začeta vseslovenska obvezna uvedba novega devetletnega sistema, ki pred ravnatelje postavlja veliko izzivov, vprašanj, dilem. Na statusni ravni pa bo kmalu znana določitev osnovnih količnikov plače za vse javne uslužbence, tudi za ravnatelje. Prav pri razvrstitvi ravnateljev v plačne razrede nam bosta pristojno ministrstvo oziroma vlada kmalu pokazala, koliko in kako pomembni smo in koliko nas cenijo. Verjetno je ali pa še bo nastopil čas, ko bomo ugotovili, da je naša dejavnost in delo, ki ga opravljamo, preraslo okvire društva oziroma Združenja in bo potrebno strukturo delovanja spremeniti v osnovi. Če poskušam objektivno opredeliti Združenje, potem danes velja, da delujemo kot posvetovalni organ, ki zagotavlja vsem zainteresiranim, da s svojim vplivom poskušamo spremeniti nekatere sprejete odločitve na državni ravni. Smo kot civilno-strokovna iniciativa, ki na politiko oblikovanja tega sistema nima neposrednega vpliva, posrednega pa. Prav tako kaže, da v naslednjem obdobju vladna politika ne bo takšna, da bodo ravnatelji pristali v objemu države in njej neposredno podrejeni in da se hierarhija sistema odločanja in odgovornosti ne bo spremenila. Ohranja se sedanji sistem nekega vmesnega položaja ravnateljev, ki seveda sili v zatekanje k močnim organiziranim oblikam neposrednega varovanja pravic in odgovornosti kot je npr. Združenje. Nemoč ob nekaterih situacijah je že pripeljala do ideje o združitvi vseh ravnateljev od vrtca do srednjega in poklicnega šolstva in do ideje o pridruženem članstvu šolskemu sindikatu oziroma ustanovitvi samostojnega sindikata. Prav ideja o samostojnem sindikatu ravnateljev, ki bi izviral iz Združenja in bi ga s tem preraslo, je v preteklosti najbolj odmevala. Glede na politične usmeritve te države ostaja odprta opcija ustanovitev samostojnega sindikata ravnateljev, ki bo pridružen v konfederacijo sindikatov in tako lahko neposredno vplival na določene odločitve vlade. Obstaja sicer nevarnost, da se s tem izgubi vpliv na samo strokovno problematiko v šolstvu, vendar je tudi pri tem odvisno od usmeritve sindikata samega, ki mora uravnoteženo gledati tako na položaj ravnatelja kot na šolski sistem v celoti. V prihodnje bomo morali temeljito pregledati in analizirati naloge ravnatelja, kajti potrebna bo jasna odločitev ravnateljev samih ali je sedanja zahtevnost in obseg nalog, ki so opredeljene v zakonodaji (ravnatelj v vlogah pedagoškega vodje, uradnika, ekonomista, pravnika, nadzornika ali svetovalca) prerasel zmožnosti posameznika na tem delovnem mestu. Potrebno bo poiskati odgovor, ali je ravnatelj v sedanjem položaju optimalno in enakomerno obremenjen in ali se je zmožen prilagajati vsem zahtevam obstoječe zakonodaje, izvajati vse naloge, ki jih nalaga zakonodaja in osvojiti vse spremembe, ki jih pospešeno sprejema Državni zbor. Resno se bo potrebno vprašati, katere naloge so nujne in neizogibne, kaj smo ravnatelji počeli v preteklosti, kaj moramo danes, kje in kaj je tista avtonomija, ki zadovoljuje in omogoča vsestranski konsenz oziroma kaj spremeniti, da bo ravnatelj deloval uspešno. Že sam sistem imenovanja ravnateljev ob začetku delovne kariere sproža dileme, vmes se jih pojavi še več, kar pomeni, da je sistemsko potrebno delovno mesto ravnatelja postaviti v okvir ponovne obravnave, kjer bo Združenje gotovo moralo odigrati svojo vlogo. Nenazadnje smo ravnatelji nekakšni samouki, ki izvajamo naloge tako, kakor smo se jih z leti vodenja naučili in sčasoma spoznali, kako obvladovati celoten proces. Ob vseh vprašanjih in dilemah ne smemo pozabiti na vlogo, ki jo kot praktiki opravljamo na strokovnem področju, saj ob tem postavljamo vse višje meje zahtevnosti v vseh segmentih delovanja in vodenja osnovne šole. Inšpekcijski nadzori, ki smo jih ravnatelji čedalje bolj “deležni” in se nanje iz dneva v dan bolj privajamo, bodo lahko imeli za posledico vse bolj administrativno- tehnično urejene šole. Verjetno se bodo podobno višje zahteve prenašale od ravnateljev naprej na vse zaposlene v šoli.. Vprašanje je, ali se bo takšen način administrativno-tehničnih rešitev obrestoval pri osnovnem poslanstvu, ki ga šole izvajajo, to pa je poučevanje in vzgoja. Samo predvidevam lahko, da tehnično urejene šole še ne pomenijo pedagoško kvalitetne šole. Pozabili smo namreč na strokovno usmerjen nadzor pri samem pedagoškem kadru, pri poučevanju učiteljev, ki ga ravnatelji opravljamo samo posredno. Obremenjeni smo z razporejanjem dela in delovno obveznostjo vseh strokovnih delavcev, ki si jo v sedanjih razmerah razlagamo vsak po svoje. Spremembe celotnega sistema bo potrebno še tehtati, saj se s tem, ko v principu želimo doseči boljše uspehe, lahko hitro spremenijo v svoje nasprotje. Še posebej, če jih ne preverimo in ovrednotimo. Poleg tega bo zaradi večjega deleža vzgojnih težav potrebno nujno odpreti razpravo o vzgoji v osnovni šoli in morda postaviti določen sistem vzgoje v osnovnem šolstvu. Ta vprašanja bodo morala biti prej ali slej dorečena in predlogi ravnateljev bodo morali biti pretehtani z vseh zornih kotov, da ohranimo kvaliteten in uravnotežen sistem vzgojno izobraževalnega dela. Ravnatelji bomo morali prevzeti aktivno vlogo in odgovornost. Zato Združenje ravnateljev ali pa morda sindikat ravnateljev bo nekaj veljal, saj se bo moral dokazovati tako v ravnateljskih očeh kot tudi navzven.

Predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Slovenije Oton Račečič