PRVI IN DRUGI PREDSEDNIK

Kako razmišljata o delu združenja v preteklosti prvi predsednik združenja Dušan Merc in drugi predsednik združenja Ervin Hojker?

DUŠAN MERC

PRVI PREDSEDNIK ZDRUŽENJA od 1992 – 1996

Zakaj? Kdaj? Kje? Kako? Kdo?

dusan merc vir vecer 2007Potreba ravnateljev po večji povezanosti je nastajala ob začetku rednih jesenskih srečanj v Opatiji in ob začetku demokratične pomladi, ki se je napovedovala na vseh nivojih slovenske družbe.

Ko so bili vzpostavljeni novi družbeni principi, je postalo jasno, da je edina skupna točka, ki ostane ravnateljem, njihova stroka, nikakor pa ne več opredeljevanje in pripadnost edini politični opciji, ki je odločala o tem, kdo je in kdo ne more biti ravnatelj.
Ker nam je bilo jasno, da se bodo ravnatelji in ravnateljice razporedili po vseh političnih spektrih, nekateri iz notranje potrebe, nekateri pa zaradi strahu, kaj bo z njihovo ravnateljsko kariero, smo ustanovili združenje, ki bi stanovsko, se pravi strokovno in etično podpiralo posamezne člane, ki bi zabredli v politične težave pri imenovanju, pri tem pa seveda ne bi podpiralo ravnateljev, ki bi pričakovali podporo Združenja zaradi katerekoli drugih problemov.

Združenje smo ustanovili v Opatiji. Najbolj prepričani v ta projekt smo ustanovili organizacijski odbor in potem Združenje po ustanovitveni skupščini tudi registrirali. Podpisniki na sodišču so bili ravnatelji osnovnih šol Ljubljane, ker je bilo tako najbolj priročno.
Prvi občni zbor na novo registriranega društva je bil v Poljčah v Izobraževalnem centru JLA.
Prvi predsednik sem bil sam, ideja pa je vzniknila pri mnogih, tako sta bila prva podpredsednika Irena Fister, poznejša koprska županja, in Vlado Kovač, ki je pozneje postal gostinski delavec, direktor hotela. Poleg so bili še mnogi drugi, pomembno vlogo je odigrali tudi Jurij Smrdelj, Franc Bukovec, Ignac Ftičar, Katica Karadža.
Kmalu se je pokazalo, da je organiziranost ravnateljev novost, ki je motnja tako za učitelje in sindikat, posebej pa za ministrstvo, ki je bilo pripravljeno sodelovati samo, kadar nas je potrebovalo, drugače pa se je vedno vedlo zelo podcenjujoče. Pogosto je bilo očitno, da je Združenje pravzaprav samo motnja, ki jo je treba onemogočati. Tako Združenje dolgo ni imelo sogovornika. Precejšnji napor pa je bil znotraj Združenja zaustavljati sindikalistične težnje nekaterih članov, kar se mi je zdelo vedno pod poklicnim dostojanstvom in strokovnostjo ravnatelja.
Kot predsednik sem se zavzemal za:
strokovno argumentacijo in prezentacijo šolskih problemov, ki nastajajo zaradi samovolje lokalnih skupnosti in lokalnih veljakov (imenovanja ravnateljev), sprememb zakonodaje, ki so predstavljale motnjo v delu šol (vzporedno napredovanje učiteljev v nazive in v razrede – vse to se je v mnogih tožbah lomilo na plečih ravnateljev), uveljavljanje ravnateljevega dela kot dela strokovnjaka za organizacijo in delo osnovne šole, ki ni odvisen od trenutne politične opcije v državi ali v lokalni skupnosti.
Posebno pozornost sem posvečal težnjam, da bi se Združenje ne skoncentriralo samo na Ljubljano, pač pa da bi bilo resnično vseslovensko in da bi se uveljavljalo in oglašalo resnično samo za temeljne probleme, ki se tičejo vseh, da bi ne delovalo parcialno in provincialno.
Združenje je med mojim predsedovanjem doseglo, da je imelo pravico kot zainteresirana javnost sodelovati v skupščinski razpravi ob sprejetju osnovnošolske zakonodaje.
Na republiškem odboru smo pripravili šestnajst strani pripomb na posamezne člene. Na posebej na silo sklicanem sestanku je od republiškega odbora minister dr. Gaber zahteval, da stališča spremenimo. Kot predsednik tega nisem dopustil, podprli pa so me tudi člani odbora. Seveda je vladajoča stranka poskrbela, da so naša stališča predstavili kot povsem zgrešena, nam pa takratni predsednik parlamentarnega odbora za šolstvo najprej dr. Dimitrij Rupel potem pa še Rudi Moge niso dopustili, da bi stališča korektno predstavili.
Bistvo predlogov je bilo, da bi prvi razred devetletke otroci opravili v vrtcu, na koncu osnovne šole pa ne bi bilo preizkusov znanja, ki bi vplivali na zaključno oceno.
Zaradi mnenja večine članov, ki sem ga zaznal tudi v neformalnih pogovorih, da so moja stališča pretrda in da se z ministrom dr. Gabrom ne pogovarjam dovolj ponižno, in ker sem ocenil, da nisem dovolj dober pogajalec (o nekaterih stvareh se pač ne da pogajati), po prvem mandatu nisem več kandidiral za predsednika.

Zadnji občni zbor, ko sem bil predsednik, je bil v kinodvorani Union v Ljubljani.
Danes sem vesel, da je Združenje preraslo v močno oporo vsem ravnateljem in ravnateljicam in da ima svoj pomen v razvoju slovenskega osnovnega šolstva. Mislim, da so zadovoljni tudi vsi moji kolegi, ki so delovali v prvem republiškem odboru.

Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana

ERVIN HOJKER

DRUGI PREDSEDNIK ZDRUŽENJA od 1996 – 1998

Hojker 40O zgodovinski odločitvi, da slovenske ravnateljice in ravnatelji ustanovijo svoje združenje je zapisal svoje mnenje prvi predsednik združenja g. Dušan Merc. Svoj razmislek je zaključil z mnenjem, da je združenje preraslo začetne težave in, da je danes v oporo slovenskim ravnateljicam in ravnateljem.
V vmesnem času, to je v času, ki je nadgradil ustanovitev in začetno delo, in današnjo pozicijo združenja sem imel čast voditi to združenje tudi sam.

Z veliko vnemo sem pristopil k uresničevanju pričakovanj tistih ravnateljic in ravnateljev, ki so videli v združenju možnost in priložnost utrditi svojo vlogo na strokovnem, organizacijskem in vsebinskem področju.

Iskanje identitete združenja je bila osnovna naloga katere se je lotilo ožje vodstvo združenja. Že na začetku so se pojavile dve močni struji. Tista “sindikalna”, ki je govorila o “sindikalno obarvanih” težnjah ravnateljic in ravnateljev. Ta je bila zelo močna in je v ospredje postavljala naš “ekonomski položaj” ki ni bil rožnat) in, da je bilo nujno spremeniti . A tu je bila ona druga “vsebinska”, ki je postajala ob konceptu vodenja združenja vedno močnejša. Ta je govoril, da je ravnatelj ob vseh drugih vprašanjih še posebej odgovoren za vsebino dela, organizacijo, da je strokovnjak na teh področjih in kot tak poklican za partnerja vsem, ki se tako ali drugače ukvarjajo s področjem njegovega strokovnega dela. Seveda iz tega njegovega strokovnega področja izhajajo tudi problemi vezani na imenovanje, nagrajevanje, položaj v družbi, ugled. In iz tako postavljene vloge izhaja, da je ravnatelj prvi med partnerji ministrstva, zavoda, drugih institucij, ki so soodgovorne za nemoteno vsebinsko, organizacijo in materialno delovanje šole.
Torej nič novega.

Prvi predsednik je vodil isto bitko. Ali smo ustanovili združenje kot sindikalno gibanje ali je združenje strokovna stanovska organizacija, ki je partner vsem, ki tako ali drugače s svojimi odločitvami krojijo življenja in delo šole. Žal ta bitka ni bila nikoli dobljena! Borci za svoje pravice in plače so ves čas bolj ali manj aktivno oblikovali naše skupno delo. Še posebej se je njihovo “delovanje” odražalo v skupnem vzdušju v odboru in združenju.
Prvi predsednik združenja je zapisal, da so take težnje bile pod poklicnim dostojanstvom in strokovnostjo ravnatelja. K temu ni kaj dodati. A žal je tako! Tudi med nami je veliko tistih, tudi danes jih opažam, ki jim krojijo življenja samo njihovo potrebe in uresničitev njihovih individualnih ciljev.

A to je druga zgodba. Zgodbo, ki ni nikoli prevzela primata v delu odbora in združenja. A je dokazovanje tej stopnji jemalo veliko energije in časa.
Vsako združenje je vredno le toliko kolikor aktivnih članov ima. Tako sem kot drugo nalogo v svojem mandatu, po tem ko sem zagotovil smer razvoja združenja v smeri strokovnega združenja, zastavil vse v pridobivanje članov združenja. Predvsem tistih aktivnih seveda pa so manj bili dobrodošli tudi tisti manj aktivni. Res so bila pričakovanja velika, kmalu se je pričelo aktivno članstvo večati. S članstvom so prišla moč in reprezentativnost, a tudi sredstva – članarine, ki so omogočala kar za nekaj aktivnosti, ki so bogatile naše delo.

Tako smo:
izdelali logotip (slovenski nagelj)
promocijsko mapo s programom združenja, ki je vsebovala tudi predstavitev na novo imenovanih odborov za konkretne naloge. Tudi ta javna predstavitev dela z vabilom za sodelovanje je pripomogla k vpisovanju v naše združenje, a tudi za seznanjanje širše javnosti o našem delu.

Na prvih sejah odbora združenja smo torej začrtali pot, cilje, se organizirali, evidentirali probleme in vedno bolj prehajali na reševanje problemov. Problemov je bilo, kot vedno veliko! Aktualni trenutek je dodal svoje.

Tako smo se odzivali:
1. na ustvarjanje devetletnih programov
programska prenova
materialna in organizacijska vprašanja
kadrovska vprašanja
prostorska vprašanja (investicijski načrti)
informiranje(ravnatelji, strokovni delavci, starši, javnost)
2. pričetek izvajanja devetletnih programov
ocena priprav
možnosti izvedbe
analiza izvedbe
odstopanja (zakaj? Kako?)
predlogi za odpravo organizacijskih pomanjkljivosti.
Uvajanje devetletke je bil velik izziv in bili smo mu bolj ali manj kos. Ta bolj ali manj se ne nanaša samo na našo pripravljenost in uspešnost, ampak bolj na partnersko vlogo in upoštevanje naše strokovnosti in znanja tistih, ki so vodili in usmerjali prehod in izvedbo devetletke.
Ravno v tem projektu se je pokazalo, da moramo skupaj Ministrstvo za šolstvo in ravnatelj vleči v isto smer. In zdi se, da smo dokazali, da se da.

Ministrstvo se je zavedalo, da brez ravnateljev projektu ne bo kos. In izkazalo se je, da združenje ni motnja za Ministrstvo ampak partner, ki z roko v roki lahko izpeljeta tudi največje projekte. Ni bilo vedno tako, a velikokrat! Tako je tekla beseda na srečanjih združenja z Ministrstvom na področju strokovnih rešitev, organizacijskih vprašanjih a prav gotovo tudi na vprašanjih, ki so povezana z statusom ravnatelja in nagrajevanja njegovega dela.
Najpomembnejše aktivnosti:
Vsebina – devetletka (kljub pomanjkljivosti)
Položaj – individualna pogodba
delo za nedoločen čas
bonitete
napredovanja
nagrajevanje ravnateljev (uspešnost)
Organizacija – šolski projekti (varna pot, zdrava šola, šola in šport)
mednarodni projekti
Javno delo – okrogle mize na srečanjih ravnateljev
vključitev srečanja (skupščine) ravnateljev v redna srečanja ravnateljev in ravnateljic Slovenije (Portorož, Bled).

Seveda je na rednih srečanjih z ministrom dr. Slavkom Gabrom tekla beseda še o veliko manjših a vedno aktualnih vprašanjih. Nikoli srečanja niso tekla na drugačni kot partnerski ravni. Niso bila vedno mirna a nikoli ni bilo združenje potisnjeno v “ponižujočo” situacijo. Pomnim, da so bila najbolj “vroča” na pogovorih o individualni pogodbi in imenovanju ravnatelja za določen čas (tako dolgo kot bi veljal mandat). A veljal je predlog združenja. Takih ostrih pogovorov se spomnim veliko, a vedno smo rešili probleme na sprejemljivem nivoju. To pa morda tudi zaradi tega ker smo postavili pomembnejše aktivnosti kot aktivnosti našega združenja, združenja vrtcev, srednješolskega združenja ravnateljic in ravnateljev. In v takem skupnem delu je moč.
O svojem delu smo z bilteni seznanjali članstvo, izvedli smo letne skupščine.
Najbolj pa sem bil vesel srečanj z kolegicami in kolegi ravnateljev na terenu. Saj sem redno skliceval sestanke odbora združenja na “zunanjih lokacijah”- Tako smo bili na Primorskem, Koroške, Prekmurju, Dolejnski in skupaj z našimi člani spregovorili o naših skupnih projektih. Ob tem ko smo se seznanjali smo se tudi spoznali in videli, da delamo v različnih pogojih, z različnimi populacijami, z različnimi možnostmi a enotnim pričakovanjem narediti največ vsak za svojo šolo in skupaj za napredek slovenskega šolstva. Bili smo na pravi poti!
Seveda sem preskočil:
izobraževalne teme (tudi za odbor združenja)
informativna srečanja (Bled, Portorož)
sodelovanje na prireditvah
referati
strokovne besede

To se mi zdi pomembno, a morda v kratki predstavitvi ni dovolj mesta za podrobnosti.

Kaj smo torej dosegli?
okrepili smo članstvo
izdelali in reševali vprašanja iz konkretnega programa
bili v javnosti s svojimi odločitvami, predlogi
individualne pogodbe

Česa nismo dosegli?
nismo se znebili v celoti “sindikalističnega priukusa”
nismo se dovolj kadrovsko okrepili (prefesionalnost delovanja)
primernega nagrajevanja ravnateljevega dela

Kje smo pogrnili?
presenetilo nas je notranje trenje v odboru
šlo je najverjetneje za smer, ki je v nasprotju s predhodnikom ugotovila, da predsednik preveč popušča dr. Gabru.
in v ospredje je vedno bolj prehajala “sindikalna smer”, ki je z ozirom na vlogo ravnatelja in njegovo materialno situacijo ki se je reševala prepočasi videla priložnost za uveljavitev svojega načina dela
in zgodil se je “udar” ki je imel za posledico odstop predsednika, tajnika in blagajnika združenja. Ta udar je bil tih in prav je tako. Če bi iskal takrat podporo v protiudaru bi bilo to v škodo združenja. In tega nismo želeli! Saj sem in veliko nas je, ki smo prepričani, da če združenje ne bi bilo, bi ga bilo potrebno nemudoma ustanoviti.

Kako v bodoče?
V bodoče si želim združenje vpeto v slovenski šolski prostor a združenje, ki bo znalo odgovoriti na politični in ekonomski razvoj v slovenskem prostoru, ki pa mora čutit, da je vpeto v Evropski šolski prostor.
Posamezni član združenja je zelo pomemben. A združenje je celota, ki odseva in sooblikuje domači strokovni in javni prostor. A tudi to ni dovolj. Naše združenje mora sooblikovati strokovne odgovore v odprtem Evropskem prostoru.

Ti odgovori bodo dovolj široki, dovolj “težki”, dovolj odprti, da bodo obogatili in zadovoljili posameznika predvsem pa gradili slovenski šolski prostor.